Poletna romanca

V naše uredništvo smo prejeli zgodbo anonimne bralke z naslovom Poletna romanca.

Knajpanje je beseda, s katero bi najlažje opisala naravo najine zveze. Malo vroče, malo mrzlo. Pravijo, da je knajpanje dobro za srce. Za najino obliko knajpanja ta opazka nikakor ne velja. Delček za delčkom sem nemočno opazovala, kako moje naivno srce razpada v prah. Pa vendar sem vztrajala. Boljše je bilo imeti nekoga samo malo, kot ne imeti nikogar in biti popolnoma sama. Popolnoma sama. Tako sem se počutila. Kljub številnim prijateljicam, topli družini, prijaznim znancem in spodbujajočim sodelavcem. Zame je obstajal samo on. On, ki ni pripravljen na resno zvezo. On, ki se vsakič, ko imava resen pogovor, počuti pod pritiskom. On, ki meni, da sem dolgočasna. On, ki bi, ampak ne bi. On, ki – ne, da ne bi rad bil v zvezi, samo ne ve, če bi rad bil. Zatopljena v misli nisem slišala, kako me je Ajda že nekajkrat poklicala po imenu. »Brina! Brina!« Dvignila sem pogled in prestregla zvedavi izraz na njenem obrazu. »Kje pa si?« me je vprašala. Kaj sprašuješ, saj veš. Mukoma sem se ji nasmehnila in spustila šipo na avtu. »Pridi, čakam te,« sem rekla, Ajda pa se je usedla na sopotnikov sedež.

Pol ure kasneje sva sedeli ob morju, pili ledeno kavo in uživali ob pogledu na valove. Dopustniki so se veselo igrali v vodi ali pa se sončili na plaži. Nekateri so brali knjige, drugi so strmeli v svoje telefone. Tretji so bili globoko zatopljeni v na videz pomembne pogovore. Le koliko prijateljic ima ta trenutek identično temo pogovora, kot jo imava midve. Nesrečna zaljubljenost, ki ji kar ni konca. Poletna romanca, ki to ni. Zdaj sem ji razlagala, kako me je vznejevoljil med zadnjim srečanjem. Vsakič, ko sva klepetali, sem ji razlagala enake zgodbe. Tokrat ga je zmotilo to, da nočem peti, ko sem na obisku. Ajda se je nasmihala ob neumnostih, ki jih je morala poslušati. Ponovno je poskusila z že dobro znanim nasvetom: »Povej mu, da ga imaš dovolj. Pusti ga, ne ukvarjaj se z njim.« Tako preprosto, pa vendarle tako zapleteno. Poskusili sva tudi z drugimi temami pogovora, ampak moje misli so ves čas uhajale k njemu.

Tik preden sva sedli v avto in se napotili proti domu, mi je zapiskal telefon. Pogledala sem med sporočila in zagledala dobro poznanega smeška. Nobenega pozdrava, nobenega kako si?, kje si?, pogrešam te … Samo smeško. Ne vem, kaj mi je v tistem trenutku šinilo skozi glavo, ampak telefon sem pospravila nazaj v torbo in vžgala avto.  Več sem vredna, kot le nasmešek. Več sem, kot zastonj zabava za nekega nedoraslega infantila. Več sem, kot fizična pojava na ukaz. Ko sva z Ajdo peljali proti sončnem zahodu, sem začutila, kako na spomin nanj lega senca. Ko je zatonilo sonce, je zatonila potreba po tem, da bi mu odpisala. Zakaj bi čas zapravljala zanj? Zanj, ki mojega časa ne ceni. Zanj, ki ne razume pomena ljubezni. Zanj je bila pomembna samo fizična povezava. Spolna avanturističnost, ki je žal ne premorem. Tako pravi on. On, ki zvezo razume kot sprehod po Ljubljani, med katerim se z dekletom držita za roke. On, ki si zveze ne predstavlja brez vožnje na izlet, med katero bi ga sopotnica spolno zadovoljevala. On … on je navaden tepec.

 

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja