Pica

Zgodba je nastala v okviru delavnic pisanja kratke zgodbe. Naloga je bila, da se vživimo v par, ki je na tretjem zmenku. Ena oseba kuha, druga pa na podlagi vonja spozna, da je v kuharja/kuharico zaljubljena. Izpostaviti smo mogli občutja in čustva, ki so se z vonjem zbujali v osebi.

Sedela sem za mizo in opazovala Maja. Ko je valjal testo za pico, so se njegovi bicepsi v intervalih širili in krčili. Vsake toliko časa si je popravil lase, saj so mu uhajali na čelo in zastirali pogled.
Iz hladilnika je vzel steklenico, jo odprl in mi jo pomolil pod nos. »Iz ta domačga paradajza je,« je ponosno oznanil.
Steklenico je postavil na mizo in stopil do okenske police, kjer so se razraščale različne začimbe. Odtrgal je neko vejico in iz nje skrbno odstranil listek za listkom. Nabral si jih je na dlan in povaljal med prsti.
»Kaj je pa to, a?« me je vprašal in se nasmehnil.
»Diši po baziliki,« sem previdno odgovorila.
Ko je mezgo z žlico razmazal po testu in potresel baziliko, se je po kuhinji razširil vonj po svobodnem in brezskrbnem poletju nekje v Italiji. Poletju, ki obljublja, da se ne bo nikoli končalo. Tako se počutim, kadar sva z Majem skupaj.
»Zapri oči,« je rekel.
Le kaj naklepa. Slišala sem vrata hladilnika in šumenje papirja.
»Odpri usta,« mi je velel.
Zadišalo je po pršutu. Oh, saj tudi je, sem pomislila, ko se je delček rezine prvič zavrtel okoli svoje osi v ustih in prebudil moje brbončice.
»A je tut domač?« sem zamomljala, odprla oči in se nasmehnila.
»Ta je pa iz Italije. San Daniele,« je odgovoril.
V želodcu me je za kratek hip prijetno zbodlo. Metuljčki, sem pomislila. Že tako dolgo jih nisem čutila. Kot da bi po dolgi zimi v moje življenje posijalo sonce.
Maj se je še nekaj minut sukal okoli kuhinjskega pulta in mrmral neko melodijo. Čez nekaj trenutkov se je, obrnjen proti meni, naslonil na pečico, oprl z rokami na pult in zadovoljno naznanil: »Deset minut, pa bo nared. Testo se mora hitro zapeči.«
Kmalu se je iz pečice razlegel vonj po pici. Globoko sem vdihnila in rahlo se mi je zavrtelo. Vonj je butnil v moje nosnice, zameglil razum in se pritihotapil naravnost do mojega srca in ga sunkovito spravil v pogon kakor preglasna jutranja budilka.
»Kaj si pa tako rdeča?« me je vprašal Maj. »A ti je vroče?«
Ponovno me je zbodlo v želodcu. Nekaj sem zamomljala in se naslonila na roko, da bi skrila obraz.
Oh, Mi amor. Zaljubljena sem.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.