Ne vem, a je krivo že tritedensko pomanjkanje sonca, negativne vibracije polne lune, neukrotljivi otroci, quarter-life crisis ali pa …. ALI SEM PAČ SAMA ODGOVORNA ZA SVOJE POČUTJE?!
Mah, nisem kronično slabe volje, depresivkasta, žalostna ali pa psihično nestabilna. Sploh ne vem, kaj mi je točno.
Vem pa, da mi zadnje čase primanjkuje motivacije. Morda mi jo že dlje časa, samo da se je zdaj ta motivacijski rezervoar popolnoma izpraznil.
Mogoče preveč pričakujem od svojega življenja?
Da bom skoraj vsak dan dobre volje, nasmejana, zagnana, polna delovne vneme, željna novih izzivov, blablabla, da bom peljala psa na celodnevni sprehod, da bom preizkušala nove recepte, da bom imela tisoč idej za šolski božični sejem, da si bom zjutraj rekla “komej čakam donc”, da se bom socializirala na polno, še ponoči premišljevala od šole, zjutraj prej vstala in napisala kakšno objavo, vsak dan telovadila, meditirala, tekla, pospravljala, kuhala …
Ma koji k*.
NE DA SE MI.
Včasih gledam ljudi okoli sebe in se mi zdijo vsi tako “srečni.” Dobro, res ne maram uporabljat te besede, ampak … vsi pač delujejo kakor, da imajo življenje raje kot pa jaz.
Ne vem, mogoče se pa vsi delajo? Mogoče je pa to “a thing” odraslih ljudi. Čimbolj se delaš, da se maš fajn, tembolj “prideš čez”.
Potem se včasih vprašam, ali sem razvajena. Da nisem navajena na to, da se moraš ekstra trudit za nekaj. Da se moraš potrudit, da si dobre volje.
Priznam, da sem včasih to svojo melanholijo poskusila prespati. Ampak očitno se tako ne rešuje problemov. Sem morda zrela za k psihologu?
😀
*
No, naj povem, da sem te odstavke pisala ene tri dni nazaj. Ta vikend pa sem čudovite volje. Kako je to možno? Je mogoče “prijev” vitamin D? Zadosten vnos železa? Pet minut tekanja? Pač, vikend? Sem spet normalna?
Potem se mi prižge lučka v glavi. Pogledam na telefon. V aplikacijo.
Ne, nimam PMS-ja. Imam ovulacijo!
A veste, kako sem se počutila ob tem?
Oropano.
Očitno je moje počutje odvisno od hormonskega nihanja. Ali torej ne znam biti dobre volje “sama od sebe”?
Oh, pa bila sem tudi malce razočarana. Ker očitno D vitamin ni kriv za moje izboljšanje. Škoda. Pa samo 10 € je.
Upam, da si ne bo kdo ob tem mojem jamranju mislil: “Mogoče pa rabiš k*!”
Ja, vem, da je v obdobju ovulacije to zaželjena zadeva, če se hočeš razmnožiti.
*
Očitno se moram truditi zato, da sem dobre volje. Da sem motivirana. Ne vem, svaka čast tistim, ki so se s tem rodili. Če se lahko sploh rodiš s tem.
Zdi se mi, da je bilo včasih to lažje ali pa je nekaterim to lažje. Pač zamotiš se z nečem in (I guess) pozabiš na skrbi. Ampak, hej, moji možgani ne delujejo tako.
*
Ena sličica mojega počutja:
P.S.: A mam lahko ovulacijo cel mesec?
Točno vem, kaj misliš. Ne, vitamin D ne pomaga. Niti omega 3. 😀
hmm, mogočeee kakšna šentjaževka? 😛
Po mojih izkušnjah je to vse en nateg. Ne da vitamini ne bi bili pomembni, temveč vsi ti dodatki, ki na dolgi rok sploh niso poceni učinka pa je bore malo ali vsaj ni izmerljiv.
Imajo pa zato lunine mene in z njimi prav nič naključno povezan ovulacijski cikel prazgodovinsko podlago za nihanje počutja.