Srečanje

V okviru delavnic pisanja kratke zgodbe smo imeli nalogo, da si izmislimo nek stranski lik, ki nam osebno ni simpatičen. Postaviti smo ga morali v interakcijo z našim glavnim protagonistom, ki do tega stranskega lika izkazuje empatijo. 

SREČANJE

Zala si je ogledovala police s kruhom. Vrsta pred njo se je vztrajno krajšala, ona pa se ni mogla odločiti, kaj bi vzela. Poleg tega je komaj držala težko vrečo pralnega praška v rokah. »Želite?« jo je vprašala prodajalka.
»Štruco črnega in dva rogljička,« je rekla in prašek položila na tla. Pohiteti moram, je pomislila. Ura je deset minut do devetih. Trgovino bodo kmalu zaprli.
»Hej, poglej jo, Zala,« je zaslišala glas izza njenega hrbta. Obrnila se je in zagledala Darkota, njenega bivšega fanta. Rahlo jo je zbodlo v srcu in komajda je spregovorila. »Ja, hej. Tebe pa že nisem videla, odkar, odkar, hmm … sva šla narazen. Pet let, kajne?«
Darko se je popraskal po glavi in zavzdihnil. »Ja, nekaj takega. Pet, že? Ja, še dobro, da sva se poslovila. Veš, nisem nehal …« je butnilo iz njega.
»Izvolite,« je rekla prodajalka in na pult položila vrečke. Zala je z eno roko pobrala prašek in z drugo roko nerodno zagrabila kruh in rogljička.
»No, daj, ti bom jaz pomagal,« je rekel Darko.
Zala se je prisiljeno nasmehnila in pogledala v tla.
»Vedno si imela prav, Zalči,« je začel Darko. »Samo jaz se nisem mogel spremeniti, a veš. To je odvisnost.«
Zala je še vedno gledala v tla in ga napeto poslušala. Darko se ji je zasmilil. Bil je dobričina, ampak njegov alkoholizem je načel njuno zvezo. Ko je umrl njegov oče, je začel piti. Najprej vsak drugi teden, nato vsak petek in čez nekaj mesecev že na tri dni. Vsakič znova nešteto izgovorov, fehtanje denarja in neprestano obljubljanje. Brez besed je zapustila stanovanje na dan, ko je zavrnil zdravljenje v Begunjah. Želela mu je pomagati, a se je zavedela, da bo kopala jamo brez dna, v kateri se bosta na koncu utopila oba.
Pogledala ga je in v njem videla Darkota, ki je potreboval pomoč. Nekoga, ki vanj verjame.
»In, si šel kdaj nazaj?« je potiho dejala.
Darko se je začel prestopati z ene noge na drugo. »Ja, veš, dolga zgodba. Zajebali so me, pa nisem upal, sej, mogoče se spomniš.«
Zala ga je pogledala in se spomnila na to, da je vedno krivil druge za njegov neuspeh. Ampak kaj, ko si ni znal pomagati.  »Dej, Darko, pejt, greva na eno pijačo, da mi malo poveš,« ga je spodbudila.

Vstopila sta v prvo kavarno nasproti trgovine in se usedla za mizo ob oknu. Čez nekaj trenutkov je prišla natakarica. »Želita?«
»Jaz bi en zeliščni čaj, prosim,« je dejala Zala.
»Laško, če imate. Točeno,« se je nekoliko previdno oglasil.
»Takoj bom,« je rekla natakarica in odšla za šank.
Zala se je z rokami naslonila ob mizo. »Še vedno, praviš?«
»Ja, še vedno. Vsak dan. Šel sem ponovno v Begunje lansko leto. Zdržal sem dva tedna. Še teden več, pa bi mi uspelo. No, pa so me klicali iz službe, da imajo v Nemčiji novo delovno mesto zame. Gradili so banko, veš. Za tisto zlaganje ceglov sem tam mastno plačan,« se je izpovedoval. »Po šihtu sem začel pit, šel spat ob dveh in zjutraj trezen na gradbišče. Pa Frenk je šel z mano, saj veš, kateri.«
Zala se je dobro spomnila njegovega pajdaša, ki ga je vedno znova zvlekel v gostilno.
»Joj, verjamem, da se je bilo težko upreti taki ponudbi,« je nadaljevala. »Pa ti je bilo kaj žal, da nisi ostal na zdravljenju?
»Ugotovil sem, da se nočem zdraviti. Rad pijem in nočem nehati. Če bi nehal, hmm, potem, potem bi bilo čudno, potem mogoče ne bi vedel …« se je ustavil.
Zala se ga je nalahno dotaknila za roko. »Ne bi vedel, kaj početi trezen. Zagotovo bi bilo težko, razumem. Človek se boji spremembe, poskusiti nekaj novega, nepredvidljivega in iti iz cone udobja.«
Darko se je začel tresti. »Ja, sej, veš, imaš prav. Mislim, ne vem, kako bi ostal trezen. Ne znam vztrajati.«
»Izvolita,« ju je presenetila natakarica in na mizo postavila kozarec piva ter čaj.
Darko je zagrabil pivo in ga spil do polovice. Butnil je kozarec ob mizo in si obrisal ustnice.
»Oh, Darko, jaz verjamem, da bi ti uspelo. Poglej, saj sva 10 let vztrajala v zvezi. Vedno si se trudil in poskušal takrat, ko sem že jaz obupala. Vem, da te je premamil alkohol, ampak, poglej, koliko življenja imaš še pred sabo. Če vztrajaš vsako noč do dveh, boš vztrajal tudi trezen …«
Darko se je nekoliko premaknil na stolu in zavzdihnil.
»Seveda, če si želiš tega. A si želiš? Nočem ti tukaj težit …«
»Oh, Zalči,« je rekel in prijel kozarec. »Ti si vedno vedela, kaj je dobro zame. In še vedno veš … zato te občudujem. Kadarkoli lahko neham, res. Kadarkoli! Samo danes še ne.«
Spil je ostalo polovica piva in poklical natakarico. »Še enega, prosim,« je rekel. »Pa če daš lahko radio malo bolj na glas.«
»Darko, no, sprememba se mora zgodit v tebi,« je nadaljevala.
»A, a, a slišiš ta komad?« je dvignil roko v zrak. »Karakter mi je nula, al ću se zakunem, da te neću, zato mi se vrati nesrećo,« je zapel in se smejal. »No, da ne bova samo o meni govorila. Povej mi, a si našla kakšnega tapravga? Kakšnega boljšega od mene? Zdaj jih imaš 40, a ne?«
Zala je zajela sapo. »Meni se zdi, da je vsak pravi za tisti čas, ko si skupaj.«
»Oh, kakšne modrosti. Daj, a bi ta kratkega? Da malo nazdraviva na najino snidenje? Samo enega, potem pa neham. Obljubim.«
»Hvala Darko, bom šla raje domov. Lačna sem in doma me čakajo …«
Darkotu se je zmračilo pred očmi. »Aja, mislim, imaš družino. Otroke? Koliko? Saj sem vedel, da me boste vsi prehiteli,« se je začel kujati.
Zala ga je prijela za rame. »Hej, Darko, življenje ni tekma. Verjamem, da se počutiš nemočnega zaradi odvisnosti in nimaš motivacije.
»Imam motivacijo, saj sem zadnjič zdržal cel teden brez pijače. Nisem tako odvisen, kot si misliš.«
Zala ga je trepljala po ramenih in poskusila umiriti. »Nič si ne mislim Darko, saj veš, da ti hočem samo dobro. Če želiš, se lahko spremeniš, če pa ne, potem pa nič. Vedno imaš izbiro. Že jutri lahko začneš znova,« mu je prigovarjala.
Darko je namrščil čelo. »Res tako misliš? Ali si to samo rekla, da bi se bolje počutil?«
Vzela je torbico v roko in iskala denarnico. »Res, tako mislim,« se je nasmehnila in na mizo položila dvajsetaka. »Bom jaz plačala.«
Vzela je prašek in štruco kruha. »Na, obdrži rogljička. Če boš lačen na poti domov.«
Darko je počasi uprl pogled vanjo in ostal brez besed. Ni mogel verjeti, da je bila Zala tako potrpežljiva z njim. Verjetno edina ženska, ki je še vedno verjela vanj, čeprav sta živela v čisto drugih svetovih. Postalo mu je nerodno in za trenutek mu je bilo žal, da je naročil novo rundo. Kot da bi ponovno izdal Zalo in sebe.
»Če kaj rabiš, me lahko pokličeš«, mu je dejala in se obrnila proti izhodu. »Pa tega nisem rekla zaradi vljudnosti,« se je nasmehnila.
Darko je vzel kozarec kratkega, ki ga je ravnokar prinesla natakarica in ga dvignil v zrak.
»Na jutri,« je odločno rekel.
»Na jutri!« mu je odgovorila in odšla iz lokala.
Darko je pogledal na uro. Zaklepetala sta se. Deset čez polnoči. Oh, pojutrišnjem, je pomislil.

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out /  Change )

Google photo

You are commenting using your Google account. Log Out /  Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out /  Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out /  Change )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.