/Zgodba je nastala za nek literarni natečaj. Potrudila sem se napisat. Preberi. :D/
Dnevi pred božičem so bili vsako leto izredno naporni. Moj dobri kolega Mačjevolkec je tokrat drugič v tem letu – prvič gre vedno iz neznanega razloga – odšel domov k svoji družini, tako da sem za vse paciente moral poskrbeti sam s svojimi študenti. Poskusi samomora v mesecu decembru so zame že passe. Oddelek se je kar polnil s prišleki, saj so bile vse druge javne norišnice zapolnjene do potankosti. Moj Paradajz je bila strogo zasebna ustanova, zato nisem več odgovarjal na tiste vrste mailov, češ, ali sprejemamo na koncesijo. Ružica, naša zaposlena za vse postranske zadeve, že nekaj dni ni želela piti jutranje kave, ki jo skuham zanjo. Zagovarjala je svojo želodčno kislino, meni pa se je dozdevalo, da je to samo zaradi levje diete, s katero jo je spoznal pacient Protein. Za vse sem sama.
»Kaj bo dobrega danes, doktor Vexler, ali je Ružica tokrat spila vašo kavo?« me je na hodniku pozdravila pacientka z najdaljšim stažem v bolnici. Sicer je zame to naš najlažji primer. Njen partner jo je pustil na cedilu skupaj z njunim sinom. Ona je pri njegovih dveh letih ponovno zanosila, imela splav v sedmem tednu nosečnosti, ustanovila angelsko društvo za vse žalujoče mamice, partner se je počasi naveličal skupinskih zborov čarovnic v dnevni sobi njune nove montažne etažne hišice in jo zapustil. Od takrat naprej z njenim sinom, ki tudi ne more preboleti nerojenega sorojenca – da ne rečem, živita! – v Paradajzu. Najdaljša je videla moj izraz na obrazu in takoj smuknila nazaj v garsonjero. »Pridite z mano na vizito!« sem jo poklical.
Njemu je najlažje. Še preživnine ne potrebuje plačevati. Dela na črno, vse nas plačuje država.
Najprej smo pogledali vse izgorelce, vdovce in vdove, shizofrenike, bipolarce, odvisnike, depresivneže ipd. Klasika, nič novega, lahki primeri, skorajda nepotrebni tukaj pa še največ jih je. Zdravim jih verbalno: »Saj bo«. Najdaljša se nekoliko obotavlja za mano in s kakšnim tu pa tam želi navezati stik. Vidi se, da je sveža na tem obhodu.
Ali veš, da sem premišljevala o tem, da bi naredila splav.
Zagrizeni študenti mi na hitro opišejo nove paciente, ki v meni vzbudijo zanimanje. Eko-tesnobnik, influensa girl, kriptomajner s hudimi okvarami hrbtenice, otroci staršev, ki so bili priča svetovnemu poginu divjega kostanja, žrtve zdravljenja s kristali in overloadom chaker, večna devica, Jezus št. 3 in partizanova duše iz pete dimenzije.
Pri takih hudih težko rešljivih primerih uporabim metodo »rastnega hormona«. V ušesa si namestim male nevidne čepke, ki nekoliko zadušijo zvok, pustim pacientom, da se razgovorijo do onemoglosti, njihove ideje se razpletajo in višajo; mestoma podam nekaj medmetov – »khm«, »hm«, »mhm«, »huh« – oni se zavedajo lastne vrednosti in ugotovijo, da je družba v riti, oni pa so imeli ves čas ta prav. Čez nekaj časa me rotijo: »Doktor Vexler, pustite mi, da ostanem tukaj, nihče me ne razume več tam zunaj, ali je še kakšno prosto mesto pri vam? Doktor Vexler, prosim vas, moji otroci ne zdržijo z mano doma.« Spravil me boš v grob, veš.
Proti večeru me Mačjevolkec pokliče. Nekaj se mi opravičuje in čutim, da mi leze v rit, ker me je pustil samega. »Veš, Mirko, naslavljam tvojo idejo o tem, da bi zmanjšali število bolniških postelj. Paradajz je prostor za hude primere, od katerih lahko največ povemo na konferencah. Mi nismo neki družinski dohtarji,« ponosno pove. Misli se mi razbistrijo, a ne za dolgo časa. »Verjetno bom ostal doma do novega leta. Ko pridem nazaj, bova pogledala načrte, velja?« Na hitro mu odrdram nekaj puhlic kar se tiče organizacije in pusto zaključim pogovor: »Ti že veš.« Sumim, da ga je ponjegovem oklicana družina malo razvrednotila odkar je doma. Hudič te je naredil.
Občutek imam, da so moji podočnjaki danes globlji. Vse želje o zdravju, ki sem jih dobil za petdeseto obletnico rojstva, se niso usidrale v meni. Poklapan si naredim čaj s kamilicami in se usedem v naslanjač na hodniku. Najdaljša pokuka iz sobe. »Mirko, vidim, da vas nekaj muči,« me pogleda z nagubanim čelom. Njeni masaži stopal se ne upiram. Dovolim ji, da me pospremi v posteljo. Nekaj časa sedi ob meni. Poljubi me za lahko noč in zatakne prešito odejo pod moje telo. Ugasne luč in vrata pusti priprta.
Sanjam o tem, da Mačjevolkec pride nazaj v Paradajz in me vkleni v lisice. Na stežaj odpre vrata, vsi pacienti pobegnejo. Ružica me polije z vročo kavo in reče, da sem en jebiveter, vzvišen melanholik.
Zjutraj na viziti gospodična Influensa čeblja o Mačjevolkcu, kako je on postaven, dobrodušen, kako mu črna oprijeta majica pristaja in prišepne mi, da ve, kdo mu je podaril srebrno verižico, ki jo ima vedno okoli vratu. »Kako, če Mačjevolkca sploh niste nikoli srečali? Gospodična, mislim, da vam je narasla vročina. Premestili vas bomo v drugo sobo,« se nemudoma odločim. Še sam ne vem, kdo mu bi lahko podaril tisto verižico. Nikoli ga nisem nič vprašal o tem, nikoli mi ni nič povedal o njej. Zakaj bi šel to pravit neki novi pacientki?
Oddrvim po stopnicah navzdol do recepcije in od Ružice zahtevam, da mi pojasne, zakaj ne pije več moje kave. »Nekaj skrivaš pred mano!« Na stolu s koleščki se odrine od mize in me začudeno pogleda. »Mislim, da ste malo paranoični, doktor. Malo počitka vam gotovo ne bo škodilo. Saj bodo študentje vse uredili,« me skuša pomiriti. Odvihram v svojo sobo in korakam od oken do vrat. Ne zmorem se osredotočiti, srce mi nabija in čutim, da prihaja panični napad. Iz omarice vzamem injekcijo Midazolama in si jo zabodem v podkožje. Padem v posteljo in zaspim. Vidim, kako se mi poln koš injekcij nasmiha. Lahko te je sram. Vsi vidijo, kako se obnašaš. Poslala te bom v internat.
*
Desetega januarja skozi vrata stopi Mačjevolkec. Pacienti se zberejo ob vhodu v dve vzporedni vrsti. Ploskajo mu, z rokami segajo proti njegovemu telesu, oblečenem v črno majico. Pustil si je rasti brado. Influensa in Ružica se nasmihata druga drugi. Mačjevolkec mi poda roko tako, da moja dlan obleži v primežu. »Pogrešal sem te stari,« izdavi.
V ihti odidem iz sobe, v očeh se mi nabirajo solze. Potrkam Najdaljši na vrata. Takoj mi odpre, me pospremi do postelje in se usede zraven na stol. »Občutek imam, da se tole spreminja v filmski scenarij. Ne vem, kakšne možnosti imam. Da se poženem skozi okno? To je že passe, ne bi mi uspelo in pristal bi v eni čisto povprečni norišnici. Da oddidem? Nimam kam, Najdaljša. V tem sva si zelo podobna.« Poboža me po laseh in že mislim, da ne bo nič rekla. Nikoli ne pove več kot par besed.
Tisti dan mi je pustila, da sem ji skuhal kavo, ona si je nadela očala, preobula, oblekla belo dolgo majico in s študenti odšla po hodnikih v sobe.
