Moja zgodba z antidepresivi

Konec novembra sem začela z antidepresivi. Kmalu bo od tega dva meseca. Že večkrat sem se vprašala, ali jih morda zares potrebujem. Odgovorila sem si, da »tok pa že ni hudo«. Strah me je bilo teh tablet.

V času študentskih let sem začela obiskovati svetovalnico, ki jo je nudila fakulteta. Nato sem hodila k psihologu v ZD, nazadnje pa sem začela z obiski pri psihoterapiji. Skratka, za mano so številne pogovorne urice. Seveda sem se ukvarjala tudi z jogo, meditacijo, čuječnostjo, pisanjem v dnevnik, risanjem, slikanjem, gojenjem trobentic in destilacijo sivkinega olja. Mislim, da mi vse te stvari niso tako pomagale, kot mi je nekoč nasvet: »Sej bo«, ali pa »to je vse v glavi«, ali pa »globok dihaj«.

Iskreno – mislim, da mi vse te stvari niso tako pomagale, kot mi zdaj pomagajo antidepresivi.

»Ah, to je kemija. To je umetno.«

Dragi moji, če želite naravno življenje, zapustite svoje domove, v gozdu si naredite kolibo, kuhajte na ognju, lovite divje živali in se kopajte v potoku.

Od novembra dalje prisegam na kemijo. Na umetno. Na antidepresive.

KAKO PA TO?

Kot sem že omenila, sem se antidepresivov bala. O njih sem imela predsodke. Tisti, ki jih jemljejo, naj jih kar, jaz pa jih že ne bom. Meni bo uspelo naravno. Bo že šlo! Ko je prišlo novo šolsko leto, druga služba, nepričakovana zamenjava delovnega mesta, so se stvari poslabšale.

TEŽAVE Z ŽELODCEM

Že od začetka študentskih let sem imela težave z želodcem. Prvič me je bolel v prvem letniku. Takrat sem se začela zavedati, da v trebušni votlini obstaja organ po imenu želodec. Prej se nisem zavedala njegovega obstoja. (Razen v srednji šoli, ko sem si po preveč popitih limoncah odpela modrc, ker sem mislila, da me spredaj tišči kost. Ne, dragica, to je bil želodec). Spomnim se, da mi je v lekarni predlagala zdravilo po imenu Iberogast. Čudovito. Stvar je delovala. Nekaj časa. Nato me je čez dve leti bolel ne le en teden, ampak kar cel mesec. Dobila sem infuzijo. Bolje. Nato me je čez nekaj časa začel boleti nekajkrat na leto. Nato vsak mesec. Nato ob vsaki menstruaciji in vsaj še enkrat na mesec. Nazadnje me je bolel štirikrat v enem mesecu. Nato pa kar do konca leta. Tudi infuzija ni pomagala.

Bilo mi je jasno že v prvem letniku. Psihosomatske težave. Moji možgani so v svoje brezno tesnobnosti potegnili še prijatelja želodčka.

»Uh, pa še tako mlada si.«

Ko sem nazadnje imela želodčne težave, sem sklenila, da se mora nekaj spremeniti. Že prej sem se poigravala z idejo, da bi morda potrebovala antidepresive, takrat pa je postalo jasno. Odločila sem se, da bom poklicala zdravnika.

Zavedala sem se resnosti teh težav. Prišla sem do enostavnih izračunov.

tesnoba + tesnoba + tesnoba = težave z želodcem
antidepresivi – manj tesnobe = manj težav z želodcem

Bilo mi je jasno + jasno + jasno.

Bila sem tudi jezna + jezna + jezna.

Zakaj mi psihoterapija ne pomaga? Koliko časa bom še hodila? Nimam denarja v nedogled! Nimam časa za sto in eno meditacijo! Zakaj porabim toliko energije, da lovim ravnotežje v življenju?

Ugotovila sem, da mi terapevtske urice in vse ostale tehnike pomoči pač ne zadostujejo.

»ZDAJ ŽE VSAK TA DRUG JEMLJE ANTIDEPRESIVE.«

Mislim, da to ne drži. Verjamem pa, da je število izdanih receptov za AD vedno višje. Ljudje so se začeli prebujati! Nehajmo trpeti! Izkoreninimo strah! Le eno življenje živimo!

Seveda to ne pomeni, da zdaj tečeš k zdravniku, malo pojamraš in že ti predpiše recept. Da se ne bo zdaj moj zapis bral kot: »Oh, boli jo želodec, dobila je AD. Mogoče ima pa v resnici tisto bakterijo, nekaj na črko h?«

IN KAKO JE BILO NA ZAČETKU?

Nekaj stvari sem že vedela. Prve dva tedna zna biti težko. Menda ti je lahko slabo, te boli glava, imaš še večje težave, si bolj tesnoben ipd.

Da stvar “prime” (to ni tako hitro kot Lekadol), traja 4-6 tednov. Da izzvenijo stranski učinki in zadeva res res deluje, mora preteči 12 tednov.

Bala sem se antidepresivov. Kaj bo? Kaj če ne primejo? Kaj če bo še slabše?

Seveda strah ne izgine kar tako. To v resnici niso magične tablete.

Kako bo? Kdaj bom nehala? Kaj če nehajo delovati? Ali bom to imela do konca življenja? Kaj če bom nehala in bo potem še slabše? Kaj če v drugo ne primejo? Ker pravijo, da se ti vrne »duplo«.

KAKO JE NA AD SEDAJ?

Verjetno vas zanima, kako se počutim.

Na splošno – bolje kot prej.

Sem postala nahajpan evforičen delfinček? Ne.

Sem boljše volje? Ja.

Sem bolj motivirana? Aeeeem.

Mi grejo v službi še vedno na k*? Ja. Haha.

Tesnoba? Tista vsakodnevna tesnoba se je umirila. Še vedno me kdaj obišče, ampak ni tako izrazita. Ne posvetim ji več toliko časa. Ne pahne me v analiziranje. Manj je tistih »kaj če« predstav, »nekaj bo narobe« občutkov, manj hitro kotalečih snežnih krogel, ki z vsakim obratom nase primejo še ducat negativnih misli, ni več tiste sumničavosti. Tiste instantne panike in občutka nemoči.

Strah? Seveda (se nasmejim). Še vedno imam vsa čustva. Delujejo tako kot prej. Občutek imam, da zdaj strah deluje »normalno«. Ne spremeni se v razpoloženje, v celodnevno tesnobo. Pride in gre, pride in gre. Seveda si ljudje verjetno želimo, da bi bili ves čas brez strahu, da bi izginil, ker »strah je pač itak votel, zunaj ga pa nič ni«. Iskreno, lažje mi je verjeti v Miklavža kot pa to, da bi strah kadarkoli izginil. Good luck with that.

Veselje? Je. Običajno veselje. Ne, nisem hype. Ne skačem okrog kot klovn, kot čebelica polna medu. Ne, tega antidepresivi niso izvabili iz mene.

Žalost? Seveda. Ravno zadnjič sem se jokala v šoli. Dvakrat.

Jeza? Seveda.

ŠE VEDNO TABU?

Mislila sem, da so antidepresivi tabu, pa v resnici sploh niso. Toliko. Razen, če to omenjam ljudem, ki jih ne odobravajo. Od takih znate slišati: »Zasvojena boš«, ali pa »ne boš mogla nehat«.

Seveda bi jim lahko postregla z znanstvenimi odgovori. Zasvojijo te npr. tableti za pomirjanje (a la Helex, Xanax), antidepresivi pa ne, vendar ne smeš kar na lepem nehati z njimi, ker so stranski učinki zelo neprijetni. Seveda jim lahko postrežete z dejstvom, da so oni verjetno bolj zasvojeni s kavo, kot pa kdorkoli drug z antidepresivi.

Ne poslušat takih ljudi. Poslušajte sebe. Jaz sem potrebovala, khm, preveč, časa.

Ali to pomeni, da me sponzorira moj Cipralex? Ne.

Ali to pomeni, da jih greš lahko kar tako iskat? Ne.

Ali to pomeni, da lažje funkcioniraš? Da. Da. Da.

 »Lažje je pojest tablet, kot pa nekaj nardit na seb.«

Seveda je treba delati na sebi, ker poteeeem, poteeem je še veliko slabše, ko nehaš s tableti. Mah, dej, pojdite nekam vsi z enimi nasveti. 😀 Hja, zna pa se zgoditi, da se ob vsem tem navalu serotonina poleniš z omenjenim delom.

Kdo potrebuje antidepresive, verjetno na koncu odloči zdravnik. Seveda je lažje in ceneje predpisati tablete. Psihoterapija je draga, psihoterapija s koncesijo verjetno nekje obstaja, čakalne dobe niso kratke, psihologa v ZD tudi čakaš in čakaš, pa še nimaš ga tako pogosto, v Begunje ali pa kakšno drugo podobno ustanovo te pa kar hitro povabijo.

Antidepresivi so dobra stvar. Antidepresivi in terapija so zame še boljša stvar. Včasih potrebuješ eno, drugo ali pa oboje. Če jemlješ samo antidepresive, to še ne pomeni, da si len in nič ne delaš na sebi. Če hodiš na terapijo in zavračaš antidepresive, te to nič bolj ne naredi Supermena, močnega človeka oz. človeka z voljo. Na koncu si itak sam sebi delaš škodo. Odločitve, ki jih delaš v svoj prid so tiste, ki te naredijo Supermena. Pa še to ne.

Ker ne rešuješ sveta, ampak sebe.